TEDxLjubljana, (ne)mogoče in Sahara Marathon

V nedeljo 20.novembra se je odvil že osmi TEDxLjubljana dogodek, ki je bil tokrat namenjen mladim. Pri pripravi, organizaciji in vodenju sem sodeloval tudi sam. Prostovoljno in ponosno. Po poročilih sodeč je zadeva v celoti uspela, o njem pa so med drugim pisali tudi bloggerji Matjaž Šircelj, Swizec in Marko Bauman. Naslov Matjaževega prispevka je »Nič ni nemogoče, vse se da!« in to se je dalo čutiti tudi skozi nastope mladih govornikov na odru v Španskih borcih. V začetku letošnjega leta sem pretekel svoj prvi polni 42km maraton na Dunaju in nato jeseni še enega v Ljubljani.

S tem sem si sam premaknil mejo mogočega v glavi. To me je tudi približalo odločitvi – ki jo moram še sprejeti – da bi odtekel tudi svoj prvi Sahara Marathon v puščavi. Bistvu tega maratona je v ozaveščanju problema beguncev v Alžirski puščavi. Oni žal še čakajo na premik meje mogočega.

Do ideje me privedejo gostje

Običajno sem navajen pripravljati jedi sam, v krogu kuharske ekipe. Danes pa smo se odločili za prikaz dogajanja “za kulisami«. Pripravil sem manjšo pogostitev za izbrane novinarje in jim skušal restavracijo približati skozi moje delo. Namesto kuhanih jedi sem se odločil pripraviti preproste okusne prigrizke, ki jih lahko prav vsak pripravi hitro in enostavno za pogostitev gostov v času praznikov.

In rezultat? Absolutni zmagovalec so bile sveže bučke z balzamičnim kisom, gamberi in grškim sirom, za katerega sem razkril tudi recept. Glede na zadovoljne obraze in številne ponovitve pa je bil odlično sprejet tudi  čokoladni biskvit z mandljevo kremo, višnjami ter čokolado z lešniki.

Na dogodku me je novinar vprašal, kje dobim idejo za pripravo jedi. Moje jedi navdihujejo kuharski trendi, določene kuhinje – predvsem mediteranska in istrska kuhinja, potovanja, na katerih spoznavam nove začimbe in kombinacije jedi, predvsem pa gostje za katere pripravljam jed.

V restavraciji pripravljam vsak četrtek ponudbo za drugi teden – tokrat sem ponudbo sestavil že v sredo, saj sem vedel, da danes ne bo časa za to. Pri tem skušam vedno imeti v mislih za koga pripravljam jed – ko sestavljam lahki meni si predstavljam mlado žensko, ki pazi na linijo in so ji všeč dobre a lahke stvari. Ko sestavljam poslovni meni imam v glavi zaposlene v mestu, ki hitijo iz sestanka na sestanek in imajo morda pol ure časa, da si napolnijo baterije. Ko pripravljam Meni pri Levu pa prepustim domišljiji prosto pot in se poigram z različnimi okusi in kombinacijami.

Kaj me privede do ideje?

Odgovor je enostaven, gostje in njihove različne potrebe ter okusi.

Prevoz.org, (ne)znanci in drznost

V srednji šoli in med faksom sem se veliko vozil na avtoštop. Med vožnjo so bile velikokrat zanimive debate, vendar se skoraj nikoli z voznikom nisva predstavila. Do konca vožnje sva ostala neznanca.

Prevoz.org je zelo uspešna slovenska verzija ridesharing-a. Poleg ostalih prednosti, je velika razlika od navadnega avtoštopa tudi v tem, da svojega »voznika« že prej poznaš po imenu in tudi njegovo mobilno številko imaš. Praktično je že tvoj znanec, ko se mu prvič usedeš v avto. Sam kar velikokrat ponudim svojo prosto kapaciteto na prevoz.org, vendar se vozim z neznanci. Neznanci so tudi vsi, ki jih še ne poznamo na družabnih srečanjih in dogodkih – seveda le do trenutka,ko se predstavimo in med seboj spoznamo. Na vsakem dogodku bi lahko spoznali veliko več ljudi, kot jih po navadi. Potrebno je le malo več organiziranosti, volje in drznosti. Drznosti uči tudi nova šola Matjaža Krča Academia Audacia, ki je trenutno v pilotski fazi. Včasih pa niti dovolj drznosti ne koristi – kot recimo na prijetnem dogodku s popestritvijo Serpentes gledališča v organizaciji Liberty-a in Hotela Lev. Na tem dogodku sem raje več časa namenil prijetnima damama z agencije MayerMcCann. Debata je šla med drugim tudi od Ljubljane preko Maribora do Ptuja, neznanci pa bodo postali znanci kdaj drugič.

O tem zakaj rad kuham in o pripovedovanju zgodb

Pri delu se rad zabavam. Rutina me ubija, ustvarjalnost navdihuje in ker nisem nikoli posebej izstopal kot glasbeni ali umetniški talent, sem se odločil za poklic kuharja. Tu lahko ravno tako ustvarjam in se prepuščam navdihu, le da namesto instrumenta imam kuharske pripomočke in namesto not vedno sveže sestavine… in ko temu dodamo navdih se rodi nova kulinarična zgodba.

Že kot majhen otrok sem rad poslušal zgodbe – dogodivščine o pogumnih junakih in oddaljenih deželah… ampak nikdar nisem pomislil, da bom nekoč tudi sam pripovedoval zgodbe, sicer na nekoliko drugačen način, ampak vseeno. Danes pripovedujem zgodbe s svojimi jedmi. Vem, ko vidite polnjene jajčevce verjetno ne pomislite na daljno Indijo ali na to kako so jih pred več kot 600 leti pomorščaki pripelajli v Evropo in jih uporabljali sprva kot okrasne rastline. No, po pravici povedano tudi sam ne pomislim na to pa vendar, ko pripravljam polnjene jajčevce pripovedujem tudi to. Največkrat pa se mi zgodi, da ko zagledam določeno sestavino, si pričnem zamišljati kaj vse bi lahko iz tega pripravil. Vzemimo losos na primer. Tako kot vsak teden sem se tudi ta ponedeljek odpravil po svežo zelenjavo na tržnico in pot me je zanesla mimo ribarnice, kjer sem zagledal sveže, rožnate fileje lososa. V trenutku sem začel razmišljati o solati z lososom, sendvičem z lososom in med razmišljanjem sem dobil idejo tudi za tedenski meni – file lososa s špinačno pito! Lahko to imenujete tudi poklicna deformacija pa vendar igra domišlja ključno vlogo pri pripravi hrane… in seveda tudi dobršna mera dobre volje.

Marie Antoinette, Google in giljotina

Marie Antoinette je znana predvsem po svoji izjavi: »Če nimajo kruha, naj jedo potico!«.S tem je pokazala najvišjo stopnjo ignorance in nepoznavanja svojega ljudstva, svojih »strank«. V času tik pred revolucijo to seveda ni bila najboljša poteza in plačala je z giljotino.

V okviru Društva za marketing Slovenije sem imel zanimivo mentorsko srečanje z Darkom Dujičem, ki je bil včasih na Mercatorju, danes pa je zaposlen pri Googlu. Govorila sva o vse bolj očitni revoluciji digitalnega marketinga. Ponudniki vseh vrst (trgovci, banke, zavarovalnice, operaterji, hotelske verige, …) imajo danes na voljo veliko več podatkov kot kadarkoli prej in veliko boljše rešitve kot kadarkoli prej, da lahko svoje stranko (s)poznajo veliko bolje kot kadarkoli prej. Google je v tem pogledu seveda daleč pred vsemi in tudi daje zgled vsem ostalim. Temu zgledu v Sloveniji žal sledimo bolj počasi. Stvari se zelo hitro spreminjajo in kdor ne bo kmalu zelo dobro poznal svojih strank, ga čaka giljotina.

Ko vam bodo naslednjič na vaši banki dali v roke prazen formular, ga vljudno zavrnite in jih opozorite, da večino podatkov že imajo in naj ga izpolnijo sami. Potrebujejo le vaš podpis.

Dobre restavracije so od nekdaj znale poskrbeti za poznavanje in izpolnjevanje želja svojih gostov. Enako lahko storijo tudi ponudniki, ki imajo dnevno opravka z več tisoč strankami. Lahko? Morajo!

Martinovo je pred vrati

Martinovo ne praznujemo samo z žlahtno kapljico ampak tudi s pripravo posebnih kulinaričnih dobrot.

Za pripravo letošnje Martinove ponudbe sem se odločil za kombinacijo tradicionalnih jedi, ki se jih pripravlja na ta dan in tipičnih slovenskih jedi. Za glavno jed sem pripravil  pečeno račko na ohrovtu s kruhovim cmokom, obogateno s fižolom, za  sladico pa kuhano hruško v rdečem vinu s cimetovo kremo in vaniljo.

In kaj lahko vi postrežete gostom za Martinov praznik? Ena izmed najbolj tradicionalnih jedi je Martinova gos, ki jo pripravimo z jabolkami, slivami in dodatkom medu. Najbolj tipične priloge so mlinci in sladko rdeče zelje, lahko pa jih nadomestimo tudi z drugimi prilogami kot so razni cmoki, štruklji ali krompirjeve jedi.

Ker je Martinovo praznik vina je pomemben tudi izbor žlahtne kapljice ob postreženi jedi. V naši restavraciji vam bomo k Martinovem meniju postregli z mladim vinom –   Mladivo vino, proizvajalca Erzetiča in belim vinom Štrkec proizvajalca Radgonske gorice Gornja Radgona.

Za vse ljubitelje tradicionalnih slovesnkih jedi pa pa smo pripravili enkratno tedensko ponudbo.